Marijan Arhar

Marijan Arhar

Menu
Knjiga

Drugi o Marijanu

»Le zakaj se druži s tako čudnimi ljudmi? Ali mu ti posebni in drugačni ljudje pomenijo več kot mi farani? Le kaj išče tam po Franciji v Paray-le-Monialu in na Kureščku, ko pa bi bil lahko doma? Ste videli, da ljudje hodijo k njemu tudi ponoči in ob čudnih urah? Deluje malce zanemarjeno in osorno,« je le nekaj najpogostejših opazk o duhovniku in eksorcistu Marijanu Arharju. Obenem pa slišimo pričevanja številnih ljudi, ki jim je pomagal iz brezna teme, odvisnosti, osebnih in družinskih stisk. 
On pa bi verjetno še danes, tako kot v času življenja, le skromno pripomnil: »To ni moje delo, temveč delo Boga.« Na podlagi številnih pričevanj in spreobrnjenj v Paray-le-Monialu, kamor je vsako leto romal, se je med ljudmi zanj porodil vzdevek »reševalec duš«. Lahko slutimo bistvo in izvir njegove ponižnosti, skromnosti, duhovne trdnosti in moči. Bil je človek neizmerne, vztrajne in globoke molitve in z mnogimi darovi … 

Spomin duhovnika Alfonza Grojzdka na Marijana Arharja v času bogoslovja (1956-1961)

Grojzdek pove, da ga je (kot mnoge v tistih časih) zaradi njegove odločitve za bogoslovje močno zasledovala udba; eden njenih pripadnikov je od Grojzdka zahteval, naj mu tedensko prihaja poročat in naj ovaja sošolce v bogoslovju. Fonzi se je temu uprl, čeprav mu je udbovec grozil. Hkrati mu je ukazal, naj spet pride do njega, ko bo čas za prijavo na vojnem odseku. Čeprav je bil Fonzi odločen, da ne bo »Juda Iškarijot«, je prišel tiste dni z veliko težo in zbeganostjo v bogoslovje. Ni vedel, kako naj reši problem. Nihče ni zaznal njegove stiske, razen Marijana Arharja, ki mu je rekel: »Nekaj te skrbi, Fonzi, povej, ne smeš molčati.« Izpovedal mu je svojo stisko in Marijan ga je takoj razbremenil: »Ne skrbi, bom šel jaz tja namesto tebe.« In tako se je zgodilo. S svojo pogumno zamenjavo je dosegel, da Fonzija niso več nadlegovali. Kaj se je zgodilo ob tistem srečanju, pa je Marijan obdržal zase.

Robert se je srečal z Marijanom Arharjem leta 2006

»Bil sem človek, ki organsko ni prenašal Cerkve, klečeplaznih ljudi v njej in posledično tudi Boga. S hudo boleznijo sem ob podpori prijateljice prišel na Kurešček. Stopil sem v cerkvico ravno tedaj, ko je starejši duhovnik med mašo povzdigoval hostijo. Ko jo je spuščal, sta se najina pogleda ujela in bilo mi je, kot bi me nekdo močno potisnil na vrata in me pribil z žeblji nanje. Nisem se mogel premakniti, vse dokler ni njegov presunljivi pogled obstal na hostiji. Obšla me je nenavadna bolečina ali morda še bolj nenavaden strah. Poiskal sem kljuko vrat in se prestrašen opotekel iz cerkve. Ves zbegan in presenečen sem obstal ob obzidju poleg cerkve. Maša se je končala in ljudje so drli k očitno karizmatičnemu duhovniku. On pa se ni ustavil, temveč se je počasi, s pomočjo palice približeval meni. Res sem se zelo ustrašil in se raje obrnil proč. Za hrbtom sem zaslišal zasoplo dihanje in besede: ‘Dober dan.’ Obrnil sem se. Spogledala sva se in za sekundo ali dve zastala v globini pogleda. Naredil mi je križ na čelo in dejal: ‘Na pravi poti si, fant, tu imaš moj telefon, še danes me pokliči.’ Naslednji dan sem ga obiskal, čez nekaj dni je bolezen za zmeraj izginila, postala sva globoka prijatelja in sopotnika na moji novi življenjski poti, vse do njegovega slovesa. Verjamem, da je še danes z nami, in še vedno mi odmevajo njegove besede: ‘Ne boj se, na pravi poti si.’«

Mateja je prišla k Marijanu po molitev za osvoboditev od vplivov hudega duha

»Marijan Arhar je bil eksorcist – zdravnik za bolnega duha in to je bil tudi razlog, zakaj sem ga spoznala.
Pred časom je na meni naredil satanist določen obred, od katerega sem imela posledice. Ta duhovna zaznamovanost je bila zelo močna. Moj takratni duhovni vodja je presodil, da moja zvezanost potrebuje »zdravniške« posege.
Po večmesečnem zbiranju poguma me je hudi duh skušal bolj kot običajno. Ta dogodek je bil kaplja čez rob, da sem napisala Marijanu sporočilo, da želim na »terapijo«.
G. Marijan Arhar je takrat živel na Črnem vrhu in do njega je peljala dokaj strma ovinkasta pot, kot zanalašč je bil dan mojega obiska pust in oblačen, ni deževalo, a vsekakor se je zdelo, da ne obeta veliko.
Prišla sva. Krušna peč. Stol. Miza. Skromna, lesena soba. Gospoda sta se pomenkovala kakor stara znanca, a z velikim spoštovanjem in nekakšnim zavezništvom. Molitev za osvobajanje. Pri molitvi je g. Arhar zapretil demonu, naj pove ime. Tišina. Zapomnila sem si, ko je rekel, da demon še nikoli ni povedal imena. Počasi sva se odpravila.
Takrat nihče od nas treh ni vedel, da bom omenjenega gospoda še kar nekajkrat srečala.
Minilo je nekaj časa. Obisk na Črnem vrhu je bil edini obisk v njegovem »domačem« okolju. Preselil se je v Štepanjo vas – v dom, kjer so Marijine sestre skrbele zanj.
V sobi je bilo veliko nabožnih predmetov. Še celo okenske police so bile polne nabožnih predmetov.
Najbolj pa mi ostaja v spominu slika – podoba življenjskega kroga od zibelke do večnosti moškega. Vedno se mi je zdela zanimiva.
Znanka mi je dala vizitko z njegovo telefonsko in rekla: »Mogoče jo boš kdaj potrebovala.«
…
Poklicala sem. Gospod Arhar se me ni spomnil in je vprašal, kdo sem in od kje prihajam.
 
Najin pogovor je potekal približno takole.
»Živjo, sem Mateja, prihajam iz Medvod.«
»A, iz Medvod. Iz katerega dela pa? Jaz sem iz Pirnič, veste, kje je to?«
»Vem, kje je to, sama prihajam s Svetja.«
»A, tako. Pridite ob tej in tej uri.«
Omenjeni pogovor sva imela vsakič, četudi sem ga kdaj prosila za molitev na en teden. Tako je on mene srečal le enkrat, jaz pa njega večkrat. Če slučajno nisem povedala, od kod sem, je vedno vprašal sam.
Ob obisku sem na hitro obnovila, zakaj in kako sem prišla do njega in nato je zmolil molitev za osvobajanje.
Napisala sem svoje pričevanje – tako zase. Na kar me je prešinilo, mogoče bi mu prinesla za prebrat, mogoče bi ga prebral. Prinesla sem ga in prebral ga je. In presodil, da niti ne potrebujem molitve za osvobajanje, ampak bolj molitev za ozdravljenje. Ta molitev je imela še celo večje – bolj opazne sadove v vsakodnevnem življenju. Presenečena sem.
Naslednjič, ko sem ga prosila, če bi lahko zmolil molitev za ozdravljenje, je ni hotel. Mogoče bi mu morala spet prinesti napisano pričevanje.
 
Prišel je dan Arharjevega rojstva v večnost. Šla sem se poslovit od njegovega telesa in na pogrebu so delili podobice v njegov spomin. Tako sedaj ta podobica krasi moj oltarček in večkrat se spomnim, da mu priporočim kakšno situacijo ali stvar v molitev. Verjamem, da se me sedaj spomni.«

Kaj pa vi pravite o njem?
Vam je Marijan Arhar ostal v spominu? Opišite nam svojo izkušnjo z njim.

Please enable JavaScript in your browser to complete this form.

Ko boš v stiski, me pokliči.