Duhovnost
POSKUS ORISA MARIJANOVEGA DUHOVNEGA PROFILA
Ljubezen do Marijinega in Jezusovega srca
Marijo je zagotovo že zgodaj vzljubil, posebej je izrazil svojo hvaležnost do nje v zapiskih duhovnih vaj, verjetno že, ko je bil v bogoslovju: »Marija me je dvignila in mi izprosila poklic. Služabnik, orodje, apostol Marijin hočem biti.«
Ljudje so ob njem čutili to močno ljubezen do Marije. Občudovanje, predanost in otroško zaupanje vanjo prepoznamo tudi v pridigah, kjer je govoril o njej. Ljubezen je izražal tudi z neprestano molitvijo rožnega venca.
Marijan je bil Marijin sin in Jezusov učenec, apostol … želel je, da bi njegovo srce postalo vse bolj podobno Jezusovemu. Kar je bilo vidno navzven, je bila njegova ljubezen do mesta Jezusovega srca v Franciji, Paray-le-Moniala, kamor je redno romal vsako leto. »V Parayu se zahvalim za dar duhovništva. Tukaj dobim iz Jezusovega srca toliko milosti, da jih potem lahko vse leto delim.«
Nenehna molitev, še posebej molitev rožnega venca
(Neprenehoma molite. 1 Tes 5,17)
V avtu je pogosto utišal sopotnike, da je lahko v tišini molil. Lahko so minile ure, ne da bi spregovoril, čeprav je bil kdo ob njem. Na prstu je imel vedno mali rožni venec in ga je v tišini vrtel.
»V čem je skrivnost rožnega venca? Dobro poslušajte: pri molitvi rožnega venca preusmerimo svojo dušo na sprejemanje in poslušanje, na tišino in na molk. In prav zato smo med rožnim vencem tako odprti za Boga in za njegove navdihe.« (Iz njegove pridige)
Izjemna poslušnost Svetemu Duhu
(ki ga je vodil k ljudem v stiski)
Besede apostola Pavla lahko prenesemo tudi na Marijana. Njegova beseda in njegovo oznanilo »nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč« (1 Kor 2,4).
Ni govoril veliko. Pogosto dolgo ni odgovoril na vprašanje – ko pa je odgovoril, so bližnji prijatelji vedeli, da je to pomembno, večinoma so začutili moč njegovih besed. Bile so preproste, a znamenje navzočnosti Svetega Duha je bilo prav v njihovi moči, s katero so odjeknile v duši.
Svoboda duha se je izkazovala tudi v tem, da mu je bilo vseeno, če je bil videti čudaški … oglasil se je, ko je čutil primernost trenutka.
Močna vera
Bil je človek močne vere. Že v bogoslovju so jo zaznali: »Njegova vera se je izražala v njegovem življenju. Iz govorjenja, iz pobožnosti, iz vsega … Navznoter je bil zelo mehak, zelo božji,« je povedal Fonzi Grojzdek.
Vera v katoliškem jeziku ni samo prepričanje, da se nekaj lahko zgodi, tudi ne samo prepričanje, da Bog obstaja, je mnogo več. Pomeni odnos in povezanost s Kristusom, je priznavanje in sprejemanje Kristusa kot Gospoda, je priznanje, da je Jezus Kristus Bog in človek, Sin Boga Očeta, Gospodar vsega stvarstva. Vera pa vsebuje tudi ljubezen do Boga, zaupanje vanj, predanost. Oboje skupaj izraža češčenje.
Ljubezen in zvestoba Cerkvi
Vera v Kristusa je bila za Marijana tudi neločljiva od ljubezni in tako tudi od poslušnosti in zvestobe Cerkvi, ki je s Kristusom eno telo. Marijan je dobro poznal Cerkev, njeno notranjost, njeno lepoto in njene človeške slabosti. Vedel je, da je ta nevesta včasih tudi umazana in razcapana. Vendar ni dvomil vanjo, pa ne iz naivnosti.« (Pokliči me, str. 92)
Tako je npr., čeprav mu je bilo težko, z vdanostjo sprejemal odločitve nadrejenih, ki so ga vedno nameščali na precej oddaljene hribovske župnije kljub temu, da je bil brez lastnega prevoza.
»Resnično, resnično, povem vam: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ›Prestavi se od tod tja!‹, in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče.« (Mt 17,20)
Poslanstvo – reševalec duš
Marijana je nenehno gnalo reševanje duš (že kot bogoslovca ga je poleg mariologije pritegovala misiologija – dobro je npr. poznal Baraga, Knobleharja …). Njegovo življenjsko poslanstvo pa se je uresničilo z izrazitim misijonom, sicer ne v daljnih deželah, temveč doma. To je bilo reševanje duš iz najbolj oddaljenih brezen – iz temnih globeli v Kristusovo svetlobo. Še posebej od tistega trenutka, ko mu je bila leta 1998 zaupana služba eksorcista ljubljanske nadškofije. Kardinal Rode, ki mu jo je še kot ljubljanski nadškof podelil, je pojasnil razloge za to imenovanje: njegovo »vero kot granit, poleg tega pa njegov realizem in zdravo pamet. Dobro je razlikoval med obsedenostjo in patologijo«.
