Poslanstvo - reševalec duš

Marijan Arhar (1930–2017), duhovnik in eksorcist, ki se je srečeval z ljudmi v najhujših bivanjskih in duhovnih stiskah

Navdih in vzor duhovnikom

Marijan je navdih in vir poguma in vztrajnosti v duhovniškem poklicu. Na videz ni bil kaj izrednega, ni bil posebno zanimiv, ni bil privlačen, ni bil kakšna zvezda in tudi ne »karizmatična osebnost« v smislu, da bi znal ali hotel navduševati množice … Pa so se kljub temu mnogokrat trli okrog njega, a on se jih je prej otresal kot hotel pozornost. Njegova skrita moč je bila preprosta, trdna zvestoba Bogu, duhovniškim obljubam in vsemu, kar to potegne za seboj. Noben dan ni opustil brevirja in svete maše, neprestano in v vseh okoliščinah je na prstu vrtel mali rožni venec. Zelo mu je bilo težko, ko je zaradi bolezni na koncu lahko le somaševal. V njegovem življenju vidimo, kaj je prava rodovitnost duhovnika – reševanje duš za Boga.

Duhovniško delovanje zanj ni bilo omejeno z odmerjenim delovnim časom, ampak poslanstvo vsakega trenutka. Za posebno poslanstvo eksorcista znotraj njegovega duhovniškega poslanstva pa lahko vidimo, kako ga je Bog sam počasi pripravljal nanj.

Vzpodbuda h krščanskemu življenju

»Marijanova posebnost je bila, da razen pri pridigah svoje vere ni posebej razlagal. Govoril je malo in skromno, a vse, kar je povedal, je bilo trdno in je imelo smisel in v človeku ni puščalo dvoma. Res ni veliko poučeval in o veri govoril, jo je pa izražal z vsem svojim bitjem.« (Pokliči me, str. 93)

Marijan nas s svojim življenjem spodbuja, da bi bili skromnejši, bolj preudarni, bolj preprosti, brez iskanja lastne uveljavitve ter trdno zasidrani v Bogu in veri, kar nam omogoča zvestoba v molitvi. S svojim zaupanjem je tudi ljudem okrog sebe vlival v srca zaupanje, vero in predanost Kristusu.

Ljudje so ob njem razumeli tudi, da je Marija v duhovnem življenju pomembna, da ima vlogo kot Božja Mati, ki Kristusa ne nadomesti, ampak nas pripelje k Njemu.

Reševalec obupanih in izgubljenih

Marijan je bil izjemno občutljiv na ljudi v hudi stiski, v breznu brezupa ali teme. Zaznal jih je, ne da bi mu posebej pripovedovali o sebi. Marsikdaj se je obrnil v množici in šel naravnost do nekoga, ki je najbolj potreboval rešitev. Mnogi so imeli občutek, da jim vidi v dušo. S kratkimi besedami jih je znal vzpodbuditi, vliti upanje: »Moj si, ne dam te, ne boj se …«

Imamo veliko pričevanj ljudi, ki so ob srečanju z njim našli Boga in nadaljevali življenjsko pot drugače.

Marijan in mi

Lahko bi opisovali njegove številne kreposti, ki vse izvirajo iz osnovne ljubezni do Boga. Ponižnost, preprostost, uboštvo, svoboda duha, čisto in otroško srce, nenavezanost, odločnost in pogum, širina in odprtost duha, dobro razločevanje, umirjenost, modrost, poslušnost in zvestoba Cerkvi …

Pri človeku, kakršen je bil Marijan Arhar, se marsikdo lahko sprašuje o njegovi (morebitni) svetosti. To razsodbo prepuščamo vesoljni Cerkvi. Zavedamo se tudi, da je za tako prepoznanje potreben čas, ki bo pokazal na sadove njegovega življenja in delovanja.

Prepričani pa smo, da je vredno ohraniti spomin nanj. Njegove preproste besede so bile polne moči Svetega Duha, in marsikomu še vedno vlivajo mir; mnogi so mu hvaležni za njegovo molitev, ki jim je spremenila življenje.

»Po smrti vam bom še bolj koristen,« je dejal nekaterim, ki jih je skrbelo, kdo jih bo bodril v življenju, ko ga ne bo več. Nanj se lahko obračamo v svojem osebnem imenu – tako kot se imamo katoličani navado priporočati vsem pokojnim, za katere imamo zaupanje, da so pri Gospodu.

Kot bi nas iz nebes Marijan spodbujal z besedami apostola Pavla:

»Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. Duha ne ugašajte. Preroštev ne zaničujte. Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite. Zla, pa naj bo kakršno koli, se vzdržite.« (1 Tes 5,16-22)