Življenje

OTROŠTVO, ODRAŠČANJE IN POT DO DUHOVNIŠTVA

Marijan je izhajal iz premožne in globoko verne družine iz Šentvida pri Ljubljani. Bili so zelo razgledani, ljubitelji kulture in umetnosti. Imel je tri starejše sestre in dva brata (eden od njiju je umrl že kot dojenček). Družina je imela delavnico oz. podjetje s pohištvom, ki si ga je delila z družino Erman. Štefan Erman in Jože Arhar (Marijanov oče, roj. l. 1893) sta bila prijatelja od mladosti, skupaj sta se izpopolnjevala v mizarski obrti v Švici in sta ustanovila skupno podjetje. Po vojni jim je nova oblast leta 1945 vse nasilno vzela. Oče Jože je umrl že prej, med vojno, zaradi meningitisa. Mamo Marijo so mnogi življenjski udarci tako prizadeli, da ni več govorila. Sicer je opravljala vsa potrebna dela, vendar ni spregovorila niti besede. Edina izjema je bil teden, ko se je sin Jože kako leto po vojni vrnil domov. Kmalu je tudi ona umrla in odraščajoči otroci so se morali znajti po svoje. Marijan je postal tapetnik, med vajeniško dobo pa je napravil tudi tedanjo nižjo, nato pa še višjo gimnazijo. Na gimnazijo se je vpisal z željo po duhovništvu, kar lahko zaslutimo v naslednjih besedah: »Da, takrat je bil pred menoj nekje visoko in daleč v oblakih svetal cilj, ki me je omamil, da sem postal slep in gluh za vse drugo in sem vse sile vložil v to, da bi ga dosegel.« Zapisal jih je kot osmošolec (zadnji letnik višje gimnazije) v prvi šolski spis. Po vojaščini v Negotinu je leta 1956 vstopil v semenišče. V duhovnika je bil posvečen 29. junija leta 1960, zakrament mašništva mu je podelil škof in božji služabnik Anton Volk.